PO ČEM
SE ZNAMKE VREDNOTIJO?
Vrednost znamke je najprej poštna ali frankovna vrednost. To je
tista, ki je napisana na znamki, nekateri ji pravijo tudi nominalna. Ko
znamka opravi svoje delo, postane predmet zbiranja in takrat dobi
filatelistično ali ljubiteljsko vrednost. V katalogih znamk pa na
podlagi različnih parametrov določijo kataloško vrednost znamke, na
dražbah pa znamka dobi dražbeno vrednost, ko pa je prodana pa še
izklicano vrednost.
Vendar pa, kako cena znamki nastane? Ni pomembna starost znamke, niti
ni pomembno ali je čista (nežigosana) ali žigosana (rabljena). Prav
tako ni pomembna njena naklada. Cena znamke je odvisna izključno od
povpraševanja in ponudbe. Če je bila kakšna znamka izdana v
majhni nakladi in je za njo veliko kupcev, bo dosegla astronomsko ceno.
Če pa je ponudba velika, zbiralcev pa malo, potem je filatelistična
cena te znamke lahko tudi nižja od nominalne cene.
Lep primer imamo z eno izmed prvih avstro-ogrskih znamk (1851), rožnate
barve z likom cesarja Franca Jožefa, ki je bila natisnjena v 15
milijardah primerkov. Še danes je mogoče najti neznanske količine te
znamke. Če jih zložimo v paketek po sto skupaj, ga je mogoče prodati
za največ 10 tolarjev.
Kot osnova za postavljanje cene lahko služi katalog znamk. Vendar pa
imajo ceno le znamke iz čim bolj popolnih zbirk. Splača se prodajati
celotne letnike kakšne države. Le redke so dragocenejše znamke, ki
jih je bolje prodati posamezno z neposredno ponudbo, na dražbi ali
preko filatelističnega trgovca. Neurejeno in nepopolno zbirko, je
dejansko nemogoče prodati, oziroma se proda za zelo nizko ceno.
